Ravnost cestne površine je glavni predpogoj za določanje kakovosti asfaltne distribucije. Neravne cestne površine močno zmanjšujejo enakomernost razporeditve asfalta in neposredno poslabšajo kakovost gradnje. Manjša valovanja, lokalne luknje, obsežne nepravilnosti ali kolesnice in posedanje nepopravljivo negativno vplivajo na rezultate distribucije. Večja odstopanja ravnosti vodijo do očitnejših napak v kakovosti.
Standardna logika delovanja za anTovornjak za distribucijo asfaltadeluje na naslednji način: tovornjak vozi gladko s konstantno hitrostjo, šobe ohranjajo fiksno višino (običajno 30–50 cm) nad cestnimi površinami, asfalt pa se pod stalnim pritiskom enakomerno razprši, da enakomerno prekrije cestne površine. Neravne cestne površine neposredno porušijo to operativno ravnotežje. Štrleči cestni odseki skrajšajo vrzeli med šobami in tlemi, zožijo površino škropljenja asfalta in ustvarijo lokalno kopičenje materiala, ki daleč presega predvidene količine nanosa. Nizko ležeči cestni odseki razširijo vrzeli med šobami in tlemi, razširijo pokritost z razpršitvijo asfalta in zmanjšajo doziranje asfalta na enoto površine, kar povzroči tanko porazdelitev in golo podlago.
Poleg neravnega nanosa asfalta poskakovanje vozila na neravnih cestah še poslabša kakovostne napake. Pri vožnji po luknjastih cestah tovornjak nenehno trese navpično in vodoravno zanaša. Koti šob in trajektorije škropljenja vedno odstopajo od standardnih stanj. Pravilni pasovi porazdelitve v obliki traku kažejo neporavnanost, prekrivanje in prekinitve. Neprekinjene valovite cestne površine ustvarjajo obsežne izmenično debele in tanke asfaltne plasti. Hlajenje poteka počasi na območjih, nakopičenih z asfaltom, s prekomerno oprijemljivostjo, medtem ko tanki odseki ne pokrivajo v celoti temeljnih plasti, kar močno zmanjša hidroizolacijo ceste in sposobnost oprijema.
Z vidika dolgoročne kakovosti cestnih storitev neenakomerna porazdelitev sproži vrsto bolezni pločnikov. Na odsekih s predebelim asfaltom se po odprtju za promet pojavljajo krvavitve, izbokline in izpiranje z oljem, kar zmanjšuje trenje cestišča in povzroča tveganje zdrsa pri vožnji. Tanki asfaltni odseki z golo podlago ne morejo učinkovito zapreti nosilnih plasti. Deževnica neposredno pronica v cestno podlago, mehča temeljne plasti in povzroča posedanje, razpoke in sčasoma luknje, zlome in površinske poškodbe, kar močno skrajša življenjsko dobo ceste. Medtem je plavajočo zemljo in nakopičeno vodo, ujeto na cestnih izboklinah in vdolbinah, težko odstraniti, kar dodatno ovira oprijem med asfaltom in nosilnimi plastmi ter poslabša kakovostne napake.
V industriji obstajajo standardni protiukrepi za gradnjo na neravnih cestnih površinah. Za rahlo valovite cestne površine lahko operaterji zmerno zmanjšajo hitrost vožnje in natančno prilagodijo višino šob, da čim bolj zmanjšajo odstopanja porazdelitve, ki jih povzroči poskakovanje vozila. Pri močno luknjastih in ugreznjenih cestnih površinah je treba dokončati predhodno obdelavo, kot sta nasipanje in zbijanje. Dela na distribuciji asfalta se lahko začnejo šele, ko ravna površina ceste ustreza specifikacijam. Neposredna gradnja na podstandardnih cestnih podlagah je strogo prepovedana. Le zagotovljena ravnost osnovnega sloja lahko zagotovi popolno pokritost in enakomerno debelo porazdelitev asfalta ter postavi trdne temelje za kakovost gradnje cest.
